Priznam, da sem grešil in bom v peklu verjetno skupaj s kakim sodnikom predebatiral, zakaj se je vse to zgodilo. Do takrat bodo oni in jaz (in še kdo) verjeli, da gremo v (nogometna) nebesa. Ampak: kaj bi bežal od tega, nič ne pomaga - še slabše bo! Zato velja kulturno opravičilo vsem, no: skoraj vsem. Ker bi se opravičilo enim njim zdelo kot "zmaga", ki jim je ne privoščim...Športna kultura kot vrednota našega kluba pa doživlja (navkljub priznanim napakam) zadnja leta resničen razcvet: med seboj v klubu, do nasprotnikov, do okolja, do drugih v športu, do vseh akterjev nogometa je Triglav uveljavil nek kodeks, ki nas po tej plati uvršča med klube z najmanj kaznimi, najmanj odprtimi postopki in spori....To nas lahko resnično veseli, čeprav je logično, da imamo dnevne konflikte, spore, ki so pač plod naše vsebine dela, množičnosti in križajočih se interesov. A smo sposobni mami povedati, da sin pač mora trenirati in delati - ali pa oditi. In smo sposobni z očetom razčistiti, ali res sinu "nagajamo", ali pa je ljubi sinko malce prikrojil zgodbo, ker pač nogometa nima (dovolj) rad. Zato je vse skupaj včasih nemogoče ohranjati na kulturni ravni, na ustrezni stopnji spoštovanja vrednot, ki jim rečemo človeška, splošna, športna, osebna kultura. Vsak dosežek na tem področju je toliko bolj dragocen, ker temeljito zajeda v osebnost vsakega med nami. Zato ob poudarjanju vrednot v našem nogometu v Sloveniji ne morem mimo klasičnih navad oblasti kot je "odstop" dosedanjega generalnega sekretarja NZS, Gorenjca povrhu! Odšel je ali bo - kulturno. To je njegova velika zmaga. Kdo vse mu je pri tem pomagal in kako kulturno, ostaja odprto in za zgodovino. Nesporno pa je, da domala ni bilo človeka v nogometni srenji, ki bi rekel karkoli proti in - če sem pravilno obveščen -je bilo temu tako tudi tu, na Gorenjskem. Preprosto: kulturno je odšel, nekulturnost vsega ostalega pa gre na rovaš celotnemu dogajanju in ljudem, ki so ga vodili. Prav zato se včasih zabavam ob tem, ko - na primer - v nekem okolju začenjajo na vsa usta poudarjati ravno strpnost, vzgojo osebnosti športnikov, razvoj in srečo otrok in staršev in tako dalje: same pozitivne in kulturno splošno cenjene vrednote, ni kaj! Ampak je velikokrat hudič v tem, da dober rezultat zamenjaš za neko vrednoto!?  Da pač "rastemo s porazi", da "držimo skupaj, ko dobivamo gole" in podobno. Vse je lepo in vse je v duhu kulture in kulturnem duhu, če ne bi bilo to le preprosto mazanje oči pred krutostjo realnosti, ki mnogokrat ni ne kulturna, ne obzirna. In zato je pretirano poudarjanje nekih splošnih vrednot in lepot, ki jih nekje gojijo četudi za ceno rezultata, dejansko razgaljanje pravega stanja stvari in najboljše priznanje o samem sebi. Poenostavljeno zapisano: ne morem zmagati, imam pa visoka načela! In po tej logiki je zmagovalec "ponižan": on samo zmaguje, načela pripadajo drugim! Ali pa primer, ko je že s samo opredelitvijo ciljev (povsem poštenih, dobrih, ambiciozni) mogoče doseči, da jih vsi "napadejo", negirajo, se jim posmehujejo,jih spremenijo v "anti-vrednote"! Na igrišču pa potem z vsemi prijemi športne (ne)kulture želijo takim oglaševalcem dokazati prepotentnost!? Zagovarjanje monopola na "razvoj osebnosti", na "srečno nogometno okolje kjer smo vsi kot eden", na "pripadnost in vzajemnost", kaj šele na zmage in uspeh, ni nujno uperjeno proti komurkoli. Kaj koga briga, če v NK Zadnja vas vsi verjamejo, da gradijo s svojim delom "izjemne osebnosti", ki so polne kulturnih vrednot? Prav nič, če ne bi na koncu v NK Zadnja vas spoznali, da niti tak beg pred realnostjo v neko idilično podobo o samem sebi, ne prinese vprašanja: "Zakaj pa nismo uspešni, če tako dobro uveljavljamo najbolj pozitivne stvari?" Triglav je v praksi videl  športno kulturo kako se drži za roko z vsem kar prinese nogomet. In ta ni vedno le lepo doživetje, ampak krut posnetek našega življenja. To je treba sprejeti. In razumeti. Potem si lahko (ne)kulturen v zmagi in porazu.