Ogledal sem si malo "sosedskega derbija" v drugi slovenski kadetski ligi in bil žalosten. Kakovost (in mladinska zagotovo ni boljša) je ujetnik tistega kar mi je povedal športni direktor Triglava, ki je videl na delu devet let stare fante Anderlechta/Belgija:"Fantje pri devetih letih znajo toliko, da se moramo zamisliti!" Ko sem videl, kam gre žoga, ko jo brcajo 15,16 - letniki, ko sem dojel njihovo znanje, se še zdaleč nisem želel posmehovati ali ceno omalovaževati truda trenerjev in fantov. A skupna ocena je naravnost žalostna: gorenjski nogomet še naprej zaostaja za slovenskim, da o evropskem niti ne pišem! O Triglavu tu namenoma ne sodim, ker bi pač moral zapisati, da mi s slovenskim vsaj lovimo priključek, a to je jalova tolažba.

Kaj bi dal, da bi lahko odgovorni ljudje v vseh klubih  te primerjave videli na na lastne oči! Kaj bi dal, da bi dojeli, da se moramo odločiti samo o dveh zadevah: še več otrok privabiti v nogomet in v nižjih ligah skrbeti samo in zgolj za množičnost, za to, da bo imel vsak klub kadete in mladince iz okolja, ki bodo radi igrali nogomet - na drugi strani pa posrkbeti za prave, odlične, nogometne pogoje za najboljše (trenerji, igrišča, selekcija)! Vse ostalo vmes pa je žal le dokza, da smo ujetniki lastne nesposobnosti! Nogometa ne znamo razvijati na način kot to počno (dokazano, videno, preverjeno) v svetu: še vedno se zapiramo v vaške in ne vem kakšne okvirje, sosedni klub je sovražnik ipd. Nesmisli, ki nas tepejo dolgoročno! Popolna iluzija, izmišljotina in dokazana neumnost je prepričanje, da je mogoče brez spoštovanja osnovnih kriterijev (stroka, selekcija, pogoji) dvigati kakovosten nogomet! Pa to na Gorenjskem prepričano počno mnogi, ker niso sposobni združevanja moči, potencialov za skupni cilj.

Kadar se hočem prepričati o tem, da je ljudi še vedno tudi v nogometu mogoče prepričati o vsem, spremljam trenerja, ki po vsakem porazu, ki ga doživi ponovi: "V nas je še veliko rezerve in kvalitete in ko bomo več tekli, bo to prišlo na dan!" Še jaz bi bil vesel, če bi bilo zmagovanje tako preprosto v tem našem nogometu! Resnica, ki jo vidim sam, je namreč enaka v gorenjski, drugi ali tretji slovenski ali v prvi ligi: ne ustvarjati lažnih iluzij, ne iz rekreativcev delati profesionalce, ne verjeti v čarobne paličice tega ali onega trenerja, direktorja, predsednika, ne nasedati napačnim ocenam realnosti - in potem si vsaj na poti, da spoznaš, kaj je treba delati. In ko začneš delati, gre vse po naravni poti: če znaš, uspeš, če ne ....

Ujetniki lastne nesposobnosti tega ne dojamejo nikoli. Ker bi s tem pokazali nase in na svojo napačno oceno stanja, dela, razvoja kluba in igralcev. Proces selekcije, proces koncentracije kakovosti, proces izrazito višjih zahtev za najbolj sposobne namreč nesposobneže razoroži:  za njih bi bilo najbolje, da nadarjeni Janez do konca ostane v okolju, ki ga je prerasel in do konca dokazuje, da je svetovno znan (samo) v svoji vasi! Sam osebno sicer proti takemu razmišljanju nimam nič, ker sem ga v klubu in osebno zdavnaj pospravil na smetišče nogometnih zablod! Iskreno žal mi je včasih le otrok, ki so žrtve tega (in še vedno jih ni malo), da imajo pač starše, ki veliko poslušajo - napačne ljudi.

Kadar vidim posledice tega našega "gorenceljstva" v nogometu, si zastavim tole uganko: 

Če vse otroke, ki igrajo nogomet v Triglavu vprašam, ali bi ga raje igrali za Barcelono, če bi jim to omogočil, koliko jih bo reklo "ne"!?